Da ne bo potrebno toliko pojasnjevati, sem se odločil, da bom napisal poročilo o uspešni privatni odpravi AO Domžale na Aconcaguo.

Z Brnika smo v nedeljo 29.11. odleteli v Pariz in še isti dan v Buenos Aires, tam 30.11. zamenjali letališče in odleteli v Mendozo, kjer smo prespali.
1.12. smo kupili vstopnice za Narodni park in manjkajočo hrano in plin in se popoldan z busom odpeljali v Penitentes (189 km).
2.12. smo vstopili v park na 2.800 m in hodili 2 uri do Confluencie (3.400 m), kjer nam je zdravnica dovolila pot naprej, zato smo še isti dan ob 19h dosegli Plazo de Mulas (4.280 m), kjer smo postavili šotore. Spali nismo nič, jedli bolj malo ali nič, pili smo čaj.
3.12. smo šli na aklimatizacijski pohod na Camp Canada 4.910 m in sestopili v Bazo, spali in jedli slabo, pili veliko (4 litre na osebo)
4.12. smo pohajkovali po bazi, spali in jedli smo že dobro.
5.12. smo krenili proti camp Canada, tam postavili šotore in spali 3 ure. Proti večeru smo šli do 5.180 za aklimatizacijo.
6.12. smo šli v Nido de Condores (5.400 m), postavili šotor in se zmenili, da gremo zjutraj proti vrhu. Midva z Bojano sploh nisva mogla zaspati in jaz sem imel halucinacije (ker nisem bil dovolj aklimatiziran), zato sva se odločila, da zjutraj ne greva na vrh. Stanje se nama je proti jutru izboljšalo in hlastanje za zrakom je ponehalo, a sva se vseeno odločila, da sestopiva v bazni tabor na 4.280. Napoved vremena je namreč kazala, da bo čez dva dni odlično, sončno vreme, brez vetra.
Janez in Marko pa sta že ponoči ob cca. 2:30 krenila proti vrhu, zelo hudo garala in ob 12:30 osvojila vrh. To je bilo izjemno dejanje, ki ne bi bilo možno brez treh Francozov, ki so skupaj z njima družno gazili visok sneg in premagovali veter, ki je pihal v sunkih 150 km/h, čeprav je bila napoved do 60 km/h in temperatura -30 C. Vmes se določenih delov poti ne spomnita, videla sta tudi šotore, ki jih ni bilo, … Res hudo, a se je vse srečno končalo. Od 230 ljudi je v tej sezoni le 7 osvojilo vrh.
7.12. Midva sva prespala v Bazi in se počutila kot doma, Marko in Janez pa sta prespala v Nido de Condores.
8.12. Midva sva prespala v Bazi, Marko in Janez pa sta sestopila do baze, kjer sva jima prišla nasproti.
9.12. Je bilo napovedano odlično, sončno vreme z brezvetrjem, a z dopoldanskim sneženjem 4cm in popoldan 6cm, na vrhu pa 3 cm. Zato sva z Bojano krenila ob 12:15 proti Nidu de Condores, kjer sva imela že postavljen šotor. Nekje na 5000 m pa je začelo močno snežiti (30 cm novega snega na snežno podlago) in pihati cca. 50 km/h in vidljivost se je zmanjšala na 50 m. Začel se je vihar s strelami in grmenjem in močno se je ohladilo -30 C. Nekako sva našla Nido (2 uri gaženja celca na višini 5400m) in šla v kontejner, kjer sta bila dva policista in dva GRS-jevca, da sva se pogrela in se pozanimala, kako naprej. Ko sva rekla, da greva ponoči na vrh, so rekli: »Are you crazy?«, a sem na tihem še vedno upal, da se bo dalo. Nato sva se zavlekla v šotor in brez hrane in pijače trdno spala 6 ur, odločena, da se ob zori podava naprej proti vrhu. Do vrha je bilo še 1.500 m in v telesu sem imel dovolj moči in v glavi je bil vrh že premagan.
10.12. Ponoči se je veter še okrepil in slišali se je grmenje plazov, tako da smo upali, da je tabor varen. Zjutraj ni bilo nikogar ven, da bi šel naprej in ocenila sva, da je zadeva brezupna in da je konec. V močnem vetru 70 km/h in mrazu -30 C sva s cepini iztrgala kamne stran od šotora in sestopila v bazo. Takrat smo izvedeli, da je policija prepovedala vsak pristop na goro zaradi nevarnosti plazov in ker nam ni preostalo drugega, smo odšli srečni domov.

Vsi smo se veliko naučili, saj je bila to naš prvi stik z odpravami. O spanju v šotoru v hudem mrazu in na velikih višinah, o prehranjevanju, oblačenju, kuhanju, WC-jih in je dobra šola za naprej. Kljub neosvojenemu vrhu z Bojano nisva razočarana, saj sva se dobro aklimatizirala in bi vrh osvojila, če bi vreme bilo boljše ali bi razmere to dovoljevale.
Strošek avio kart, dovoljenja in bivanja na odpravi je bil cca. 2.000 €/osebo, kjer pa ni všteta oprema posameznikov, ki je različna.

Podrobnejše poročilo s slikami in komentarji pa kasneje.

LP, Niko

Janez K.

SUPER in ČESTITKE vsem štirim. Itak, da ste se neglede na osvojeni vrh naučili več, kot če si doma. Izkušnje in zgodbe pa štejejno in bodo ostale. Ob pivu za šankom zmoremo vsi.

Janez in Marko pa - brez trme in malo norosti, ni slave. Sta kar "rekordno" stala na vrhu od odhoda. Evo roka.

Čestitke vsem štirim. Iz danega ste potegnili res veliko pa tudi veliko in pomembno izkušnjo.
Bravo, mi pa čakamo kakšno predstavitev...