Nekakšna predstavitev njegove pestre alpinistične kariere nosi naslov Velike stene, popeljal pa nas bo od domačih sten v Himalajo, Ande, Grenlandijo, na Aljasko, v granitne severnoameriške stene in seveda Patagonijo, kjer velja za enega največjih poznavalcev znamenitih granitnih konic. Povzpel se je tudi na osemtisočak Broad Peak v pakistanski Himalaji, plezal na Everest in še bi lahko naštevali. Vsak, ki se vsaj nekoliko resneje ukvarja z alpinizmom, se je že srečal s kakšno od številnih smeri po slovenskih stenah, ki jih je prav Silvo Karo preplezal prvi. Precej prvenstvenih vzponov je opravil v družbi s Frančkom Knezom in Janezom Jegličem - Johanom. O Knezu je že nekaj let slišati bolj malo, Johan pa je leta 1997 tragično preminil v Himalaji. Silvo Karo je v več kot dvajsetih letih aktivnega ukvarjanja z alpinizmom dosegel že veliko ciljev. Še vedno najde nove?
“Ciljev je vedno dovolj, treba je imeti samo idejo in veliko motivacijo zanjo. Včasih sem šel na odpravo tudi če me cilj ni pritegnil, šel sem pa zaradi tega, ker je bila državna odprava in ni bilo težav s sredstvi. Danes se lotevam ciljev, ki so meni samemu zanimivi, pa čeprav težje zberem sredstva.”
Velikokrat se je s soplezalci lotil visokih in še nepreplezanih sten, ki so zavrnile mnoga poznana imena svetovnega alpinizma. Po več dni trajajoči vzponi čez previse, gladke plošče, navpične poči, včasih sredi padajočega ledu, kamenja... Sam pravi, da se mu zdi nekako najtežja njegova preizkušnja vzpon, ki sta ga z Jegličem opravila čez 1300 metrov visoko steno Bhagirathija III (6454 m) v indijski Himalaji. Šest dni sta preživela v steni, vzpon pa velja še danes za enega najtežjih v tem delu Himalaje. A bilo je še veliko drugih težkih preizkušenj, kot na primer južna stena Cerro Torreja, ki sta jo prav tako z Jegličem preplezala prva. Kaj ga je prineslo v alpinizem, kako preživiš takšne pustolovščine?
“V začetku je bila želja po nekaj več znanja, kot ga ima navaden planinec, potem pa srečaš nekaj ljudi in dvajset let je hitro naokoli. Vselej pravim, da je treba previdno tvegati. Ob težkih situacijah v stenah je pomembno, da človek ostane miren in suvereno nadaljuje svoje delo, pa čeprav je včasih treba krepko stisniti zobe. Drugo pa so objektivne nevarnosti, katerim pa se človek težko izogne. V tistih prvih letih nas je pri plezanju vodilo predvsem to, da smo plezali s srcem, pa še denarja, ki pač kvari ljudi, je bilo bolj malo. Med nami ni bilo tiste prave tekmovalnosti, ravno toliko, da smo postajali vedno boljši.”
Silvo, ki je pripadnik športne čete Slovenske vojske in član alpinističnega odseka Domžale, ima seveda še precej ciljev. V zadnjem času se posveča hitrim vzponom v visokih, kombiniranih stenah. S čim manj opreme, kar pomeni, da se mora plezalec izredno dobro poznati in biti prepričan vase, v svoj uspeh. Takšen način vzponov je že večkrat uspešno uporabil, predvsem pri nekaterih izredno hitrih, a vseeno težkih vzponih v granitnih stenah Patagonije, znan pa je tudi po nekaterih rekordno hitrih vzponih v stenah Yosemitov v ZDA. Zanimajo ga tudi prosti vzponi v velikih stenah, tako je lani s soplezalcem iz Italije preplezal težko prosto smer v Andih, a tudi v domačih stenah jih je kar nekaj z njegovim podpisom. In kam se odpravlja v prihodnosti?
“Če bo vse po sreči, gremo konec maja v Pakistan, cilj pa je gora Ogre, visoka 7285 metrov. Bila je osvojena samo enkrat do sedaj, ko so na njen vrh stopili Angleži leta 1977. Preplezati nameravamo jugovzhodno steno v še nepreplezanem vzhodnem vrhu, ki je precej visoka, okoli 1500 metrov pa je zares težavnega plezanja. Sicer pa me že dolgo časa zanimajo velike stene in če je le možno, jih je treba preplezati v lahkem hitrem alpskem stilu.”
A Silvo ni samo plezalec, alpinist, velikokrat se je že izkazal tudi kot snemalec. Film, ki sta ga z Janezom Jegličem posnela v južni steni Cerro Torreja, je na festivalu gorniškega filma v italijanskem Trentu prejel celo prvo nagrado - srebrni encijan med alpinističnimi filmi. Vabijo ga na številne gorniške festivale, kot je v Trentu, Banffu, Grazu, Popradu in drugod, sodeloval pa je tudi v festivalskih žirijah. Skratka, lahko bi rekli, da je v tujini med alpinistično javnostjo skoraj bolj poznan in cenjen, kot doma, kar je pravzaprav sreča, saj so ga tako lani povabili k sodelovanju pri izdaji nekakšnega zbornika ob 25. obletnici festivala gorniškega filma v kanadskem Banffu. Knjigo z naslovom Voices from the Summit (Glasovi z vrhov) je izdal National Geographic, v njej pa je 32 avtorjev iz sveta alpinizma, med katerimi najdemo sama pomembna imena od najstarejših (Edmund Hillary, Ricardo Cassin, Anderl Heckmair...) pa vse do najmlajših generacij, med drugim pa so svoje prispevke dali Reinhold Messner, Krzysztof Wielicki (oba sta osvojila vse osemtisočake), Doug Scott, Lynn Hill, Catherine Destivel in drugi. Pravzaprav je velika čast in še posebej priznanje, da se ob vseh teh imenih pojavlja tudi slovensko ime. Silvo Karo je v knjigi prispeval esej z naslovom Patagonia: Terra Mystica. V njem je predstavil svoje izkušnje s plezanjem v patagonskih gorah in svoj pogled na prihodnost alpinizma v tovrstnih stenah. Zagotovo velika potrditev kvalitet domžalskega alpinista, ki nas bo zagotovo še presenetil s kakšnimi podvigi v velikih stenah sveta. In kaj bomo lahko videli na projekciji v Cankarjevem domu?
“Kakor že naslov predavanja govori, bom predstavil velike stene, ki sem jih preplezal. Prikazal bom dva filma, Cerro Torre - South Face o vzponu v Patagoniji in zadnjega o Sfingi oziroma gori El Esfinge v perujskih Andih, kjer smo plezali sredi lanskega leta. Ostale stene bom predstavil z diapozitivi.”
Sicer pa film Sfinga potuje sedaj na festivale gorniškega filma, verjetno ga bomo videli že v Trentu čez dober mesec, tam pa bo zagotovo tudi Silvo Karo. 2. aprila v Cankarjevem domu pa bo vsekakor izjemna priložnost videti del izredno uspešne plezalske poti našega vrhunskega alpinista. Ne zamudite priložnosti!
Boris Strmšek