PLANINSKO DRUŠTVO SREDNJA VAS in BOHINJSKA BISTRICA Zgodovina bohinjskega gorništva

Slovenija je najmlajša med sedmimi državami v Alpah. Njen Alpski svet obsega 6.730 km2 ali 30 % površine države, je glavni vodni vir ter pomemben prostor za življenje, gospodarstvo in rekreacijo. 
Planinstvo (alpinizem, gorništvo), pomemben kulturni pojav sedanjega in polpreteklega časa, je osnova turizma v Alpah. Kot izrazita nadeksistenčna dejavnost prinaša v čas porabništva pozitivne spremembe v mišljenju, ker za svoj obstoj nujno potrebuje ohranjeno naravo, čist zrak in vode, zdrave gozdove in ohranjeno tradicionalno krajino. 
Planinstvo v Sloveniji ima izjemno zanimivo in bogato zgodovino. V klasično dobo alpinizma, ki jo označuje osvajanje najpomembnejših gorskih vrhov Evrope, vstopa s Triglavom, točneje, z njegovo bohinjsko stranjo.
Triglav je pomembna gora v evropskem in svetovnem pomenu, mogočen mejnik na jugovzhodu verige Alp, izjemen v podobi in kulturno-zgodovinskem pomenu. Njegov vrh je bil prvič osvojen dne 26. avgusta 1778, to je 8 let pred Mont Blancom, 22 let pred Grossglocknerjem, celih 87 let pred Matterhornom in 99 let pred drugim najvišjim vrhom Julijskih Alp, Poliškim Špikom, Montažem ter 79 let pred ustanovitvijo prve planinske organizacije na svetu (Anglija) in 94 let pred nastankom prvega planinskega društva v Sloveniji, bohinjskih Triglavskih prijateljev. Prvi vzpon na vrh torej ni povezan z nikakršnim posnemanjem ali tekmovanjem z drugimi, temveč je izvirno, samostojno in pionirsko raziskovalno dejanje. 
Čast prvih, ki so se povzpeli na vrh Triglava gre Bohinjcem (Luka Korošec, kmet in rudar s Koprivnika, Matevž Kos, rudar z Jereke, Štefan Rožič, lovec s Savice in Lovrenc Willomitzer, ranocelnik iz Stare Fužine). To je bil izjemen uspeh vendar še zdaleč ne vse. 
Rozalija Škantar je bila (1870) prva ženska na vrhu Triglava, 15.2.1882 pa je Jakob Jelar opravil prvi zimski vzpon na vrh. 
Verodostojnost najstarejših med temi podatki potrjujejo veljavne zabeležke barona Žige Zoisa, ki je z razpisano nagrado sam vzpodbudil prvi vzpon na Triglav ter zapiski prvega znanstvenega raziskovalca v Triglavu, naravoslovca Baltazarja Hacqueta 

Gorski vodniki v Bohinju
Leta 1868 je Serafina, vdova po Karlu Zoisu prodala bohinjske fužine Kranjski industrijski družbi. Samo v Spodnji dolini je 300 ljudi izgubilo delo. Nastopila je revščina, ki jo je delno odpravila šele gradnja tunela (1906). V alpinističnem pogledu sta stopili v ospredje Trenta in Zgornjesavska dolina, zato se je v Bohinju zmanjšalo tudi povpraševanje po gorskih vodnikih, močno iskanih v prvem obdobju vzponov na Triglav. 
Evgen Lovšon opisuje v knjigi "Gorski vodniki v Julijskih Alpah" (Ljubljana 1961) več kot 40 avtoriziranih gorskih vodnikov iz Bohinja. Vodili so že precej pred prvim vzponom na Triglav. 
Najstarejša zgodovina bohinjskega alpinizma ob prispevku barona Zoisa nikakor ne sme prezreti velikega pomena Baltazarja Hacqueta, ki so ga njegove botanične raziskave privedle na sam vrh Triglava. Ob njegovem prvem, neuspelem poizkusu leta1777 (ali 1778), je dosegel vrh Malega Triglava, spremljal pa ga je tudi Matevž Kos z Jereke, ki je ob uspelem vzponu (istega leta?) znal uporabiti te izkušnje. Kaže pa, da je imel najmočnejšo vlogo pri prvem vzponu na Triglav Luka Korošec s Koprivnika. Morda je Matevž Kos kot najbolj izkušen nosil v sebi strah pred ostrim grebenom, katerega niso zmogli s Hacquetom, Rožiču in Willomitzerju pa niso nikoli pripisovali pomembnejše vloge. Vedeti je treba, da je bil takrat greben med Malim Triglavom in vrhom zelo oster. Kasneje so ga razbili in opremili z varovalnimi žicami. 
Baltazarja Hacqueta je kasneje, leta 1779 (ali1782) na vrh vodil znameniti Luka Korošec, ki po tem vzponu ni več vodil. (Med drugim je B. Hacquet poimenoval štiri triglavske rastline, ki jim dotlej ni vedel imena: triglavsko rožo (Potentilla nitida), triglavsko neboglasnico (Eritrichum nanum), triglavski svišč (Gentiana terglouensis) in triglavski dimek (Crepis terglouensis). Slednji dve sta zadržali njegovo poimenovanje.) V Zoisovem času, času rojevanja planinske misli, je imel močno vlogo v Bohinju tudi Valentin Vodnik, ki je na terenu preverjal izpolnjevanje Zoisovih nalog.
Pomemben je vzpon na Triglav, ki ga je 21. septembra 1808 v spremstvu Antona Kosa opravil Valentin Stanič, prvi slovenski alpinist svetovne slave, verjetno najboljši alpinist svojega časa v Evropi. Do nastopa Škantarjeve družine iz Srednje vasi so bili Jerekarji, Podjelci in Koprivnikarji vodilne osebnosti med gorskimi vodniki Bohinja. Nasploh je v obdobju 1779 - 1833 veljalo, naj nihče ne hodi na vrh brez Antona Kosa, ki je leta 1808 vodil tudi kaplana Dežmana. A. Kos je bil tudi glavni vodnik družbe Rosthornove (1828), Hermansthalove (1831), Steinböckove (1832) in dr. Tuškove (1833). Nekdo med njimi je zapisal: "Te ljudi (Kosa in druge) bodočim potnikom zelo priporočamo. So zanesljivi, veseli, drzni, zgovorni in resnično samo zaradi njihove prijazne usteržljivosti smo dosegli vrh Velikega Triglava". Anton Kos je tudi reševal Antona Korošca (ni bil v sorodstvu s prvopristopnikom na Triglav), ki ga je ob Bossijevem vzponu in meritvah na vrhu ubila strela (prva nesreča s smrtnim izidom na Triglavu in izjemen primer predanosti vodniškemu poklicu). S smrtjo Antona Kosa leta 1833 pa je bilo zaključeno prvo obdobje triglavskih vzponov. V novem so vodilno vlogo prevzeli lovci iz Srednje vasi. 
V obdobju po 1881 je Nemško-Avstrijsko planinsko društvo (DÖAV) avtoriziralo nekaj bohinjskih vodnikov. Ker še ni bilo Slovenskega planinskega društva (SPD), je bila to edina možnost za legalno opravljanje vodniškega poklica. Ob Lovrencu Škantarju je bil takrat zelo poznan Franc Gašperin, kovač iz Stare Fužine, ki je B. Zarnika vodil na Triglav, Mangrt, Rjavino, Kanin, Podrto goro. 
V bližnjem sorodstvu z dvema znanima vodnikoma, Orjakovim šimnom in Blažkom (Stare Simon in Stare Primož) je bil Franc Stare s Podjelij, Krištanov Fronc, učenec švicarskega sirarja Siebra, znana osebnost tistega časa. Bil je sirar na Velem polju in je od tam vodil na Triglav in okoliške vrhove. Stalna gosta pri njem sta bila dr. Pregl iz Ljubljane, Nobelov nagrajenec in prvi predlagatelj kasnejšega Triglavskega narodnega parka, ter dr. Albin Belar iz Ljubljane. Sirarna na Velem polju je bila takrat važna planinska postojanka.
Zanimivo je tudi obdobje, ko je z namenom, da ustvari toponomastično karto Julijskih Alp v Bohinjske gore prihajal dr. Henrik Tuma. Zelo je bil zadovoljen z vodenjem takrat že 62 letnega Petra Gašperina iz Stare Fužine, ki ni bil le izboren gorski vodnik, ampak tudi odličen v imenoslovju Bohinjskih gora. Tumi je bil v veliko pomoč pri delu. Dr. H. Tumo sta vodila tudi Janez Ceklin -Šmonc iz Stare Fužine in Franc Cerkovnik s Kamenj. 
Zanimivo je prebirati priznanja, ki so jih v vodniško knjižico poslednjega med najboljšimi gorskimi vodniki iz Bohinja, Franca Škantarja (1883 - 1942) z Ribčevega Laza zapisali številni planinci in alpinisti iz Nemčije, Anglije, Francije, Amerike, Češke, Madžarske: "Škantar ni samo odličen vodnik, marveč tudi ljubezniv in ustrežljiv družabnik. Po inteligenci vsekakor prekaša vodnike, ki jih imajo Avstrijci okoli Grossglocknerja." Govoril je pet jezikov! Čeprav je kar 550 krat premeril Triglav od doline do temena, ni imel niti ene nesreče. Nobenega dvoma ni, markantna gorska osebnost. 


Planinska društva in alpinistični ter gorniški klubi
Enega prvih poskusov organiziranja planinstva v Evropi in prvo planinsko društvo v Sloveniji predstavljajo "triglavski prijatelji". Idejni ustanovitelj in predsednik društva je bil Ivan Žan, kaplan v Srednji vasi, odborniki pa: Janez Mavrič, gostilničar na Bohinjski Bistrici, Jakob Mencinger, učitelj na Bohinjski Bistrici, Tomaž Zupanc, poštar, Anton Čobr, zdravnik in Jože Rauhekar, trgovec. Njihov namen je bil graditi nove poti, postavljati planinske koče in urediti vodniško službo. Glede na to, da so naredili vse, da bi uradno registrirali svoja pravila (registracijo pravil so jim odklonili, ker "Bohinj", ki je bil naveden kot sedež društva, ni "kraj"!!), jih imamo lahko brez pridržkov za prvo veljavno planinsko društvo v Sloveniji.
Leta 1931 je bila ustanovljena Bohinjska podružnica SPD s sedežem v Srednji vasi. Ob koncu leta 1937 je imela 65 rednih članov, vodil pa jo je Janko Hodnik, gostilničar v Srednji vasi.
Povsem neznan je tudi podatek, da so leta 1922, eno leto po ustanovitvi Turistovskega kluba Skala v Sloveniji pri poštarju Bevcu na Bistrici ustanovili prvo podružnico, ki pa se je že 1923 leta preselila na Jesenice. "Skala" je bil naš prvi alpinistični klub, le da so v tedanjem času alpinizmu rekli turistika. Bohinjski klub se je ukvarjal predvsem s turnim smučanjem in fotografijo.
Po letu 1948, ko se je SPD preimenoval v Planinsko zvezo Slovenije, se je tudi Bohinjska podružnica preimenovala v Planinsko društvo Bohinj, ki pa je leta1954 zaradi nesoglasij pri vodenju društvene politike razpadlo na PD Bohinjska Bistrica in PD Bohinj-Srednja vas. (Čas bi že bil, da se društvi ponovno združita??!!)
Tudi podatek, da je postaja Gorske reševalne službe (GRS) v Stari Fužini, ustanovljena leta 1947, imela svojo predhodnico v reševalni postaji SPD, ki jo je med prvo in drugo svetovno vojno vodil Matevž Škantar iz Studora, ni dobro znan. Še starejša postaja GRS pa je v Bohinju delovala med prvo svetovno vojno. V taborišču (Alpenlager Bogatin) na planini Na Kraju je delovala vojaška postaja gorske reševalne službe, ki je večkrat iskala izgubljene vojake, žrtve mraza in plazov.
1954 je bil ustanovljen prvi alpinistični odsek v Bohinju, ki s krajšimi prekinitvami kot Alpinistična sekcija (AS) deluje še danes. Vmes je leta 1976 prišlo do ustanovitve AS Pršivec, 1977 pa do združitve obeh sekcij v enotni AO Bohinj kot odličen primer, na katerem bi se lahko kaj naučili obe planinski društvi.

Razvoj alpinizma v Bohinju
14. junija 1936 je Franc Ceklin opravil prvi alpinistični vzpon v steni Debelega vrha (2390 m), kar je pomenilo prodor Bohinjcev v svet "strme alpinistike". To je zanimiva prelomnica po prvem vzponu na Triglav leta 1778, ustanovitvi prve podružnice TK Skala leta 1922 in zimsko-alpinskega odseka SPD iz leta 1931.
Z bratrancem Martinom Ceklinom sta plezala tudi v Mali in Veliki Tičarici, ter s tem odprla svetu bohinjske stene, pionirsko alpinistično delo pa je Ceklin opravil tudi v nekaterih stenah nad Trento.
Zelo aktiven plezalec v obdobju 1936 - 1940 je bil Viktor Budkovič, osamljen intelektualec na vasi s sodobnimi pogledi na raziskovanje in doživljanje gorske narave. Veliko svojih letnih in zimskih, plezalnih in smučarskih tur je opravil sam, nekaj pa tudi v družbi z bratom Slavkom, oskrbnikom Orožnove koče Smukavcem in drugimi.
V obdobju pred drugo svetovno vojno je pomembno tudi delo zimsko-alpinskega odseka SPD, ustanovljenega leta 1931, ki ga je vodil slikar Jože Kodelar ter udejstvovanje članov predvojnega SK Bohinj, slikarja Valentina Hodnika, muzikologa in fotografa Janka Ravnika, Tomaža Godca in drugih. 
Druga svetovna vojna je prekinila razvoj bohinjskega alpinizma. Postaja GRS, ki je bila ustanovljena v Stari Fužini leta 1947, ni prerasla reševalne dejavnosti. Šele po ustanovitvi PD Bohinjska Bistrica leta 1954 se je začela ponovno pojavljati tudi alpinistična dejavnost. Ture, ki jih je izbiral učitelj Egon Mihelič so privedle do prvenstvenih plezalnih vzponov v grebenu Spodnjih Bohinjskih gora. Načelnik novo nastajajoče generacije alpinistov je bil Janez Rozman (Ložan), člani pa poleg Egona Miheliča še Franc Arh (Lavdan), Stanko Perše, Martin Mencinger (Štokala), Slavko Budkovič, Franc Rozman (Rodar), Lovro Strgar (Matičk) in Jože Štendlar (Vandrovc). 
Najbližji vrhunski alpinistični klub je takrat deloval na Jesenicah, eden njegovih najboljših članov pa je bil Janko Šilar iz Bohinja, ki je v navezi z Janezom Krušicom preplezal številne prvenstvene smeri v velikih stenah Julijskih Alp in najpomembnejšo med njimi, Krušicevo smer v Špiku, ki sta jo kasneje Tine Mihelič in Jože Žumer "popravila" v Špikovo Direttissimo. V Bohinju ima korenine tudi znameniti plezalec Joža Čop, velik prijatelj vodnika Franca Škantarja z Ribčevega Laza.
Leta 1958 se je v Bohinju pojavil Tone Zupan, odličen alpinist iz jeseniške plezalske generacije. Prve vzpone z njim sta opravila Egon in Tine Mihelič. Priključek vrhunskemu alpinizmu v Sloveniji je za mladi AO Bohinj pomenil vzpon v Debelakovi varianti Aschenbrennerjeve smeri v Travniku, ki sta ga opravila Tine Mihelič in Brane Bijol. Tine Mihelič se je razvil v odličnega alpinista, poznavalca sten Julijcev, Dolomitov in centralnih Alp, andinista (član uspešne I. slovenske odprave v Ande leta 1964) in plodnega planinskega pisca. Pričel je tudi s plezanjem težkih prvenstvenih smeri. Leta 1961 sta z Branetom Bijolom opozorila nase s prvenstveno smerjo v Stenarju. Trajen pečat bohinjskih plezalcev v Triglavski severni steni pa sta vtisnila Jože in Tine Mihelič z novo, Bohinjsko smerjo. Nadgradnjo dela Ceklinove generacije pomenijo njune prvenstvene smeri v Vršacu nad Zadnjico: Centralna (Jože in Tine Mihelič, Iztok Belehar), Direktna (Jože Mihelič in Marjan Hutter), Popoldanska (Jože Mihelič in Blanka Matičič). V letih 1966 in 67 je plezal tudi Tomaž Budkovič. Z Jožetom Miheličem sta v stilu nove generacije alpinistov preplezala Zajedo Šit v rekordnem času za leto 1966 (6 ur), v Zobu Kanjavca pa sta izpeljala dotlej najtežjo prvenstveno smer v bohinjskih stenah. 
Leta 1973 se je pojavila nova generacija plezalcev (Lojze Budkovič, Andrej Žmitek, Janko Arh, Franci Arh). Po vrsti so v zimskih razmerah ponovili prvenstvene smeri bratov Mihelič v Toscu, Triglavu in Vršacu, od 24. do 29. januarja 1976 pa so opravili strnjeno, velikopotezno prečenje grebena od Črne prsti preko Bogatina, Lepega Špičja, Triglava do Tosca in Viševnika, skupno 76 km, večinoma nad 2000 m in v ekstremno težkih zimskih razmerah.
Leta 1976 je bila v Zgornji Bohinjski dolini kot sekcija AO Jesenice ustanovljena AS Pršivec, ki jo je vodil Marko Šurc. Delovala je vzorno. Njeno alpinistično šolo leta 77 je obiskovalo kar 19 tečajnikov, od katerih je 13 šolo zaključilo. Odlična naveza te sekcije sta bila Marko Šurc in Pavel Odar, ki sta skupaj preplezala številne prvenstvene smeri v bohinjskih stenah. Leta 1977 sta se obe bohinjski plezalski skupini združili v AO Bohinj, sad te združitve pa je bila prva zimska ponovitev Zlatorogovih polic v Triglavski steni, ena najtežjih zimskih preizkušenj v Steni sploh. Plezali so: Lojze Budkovič, Marko Šurc, Janko Arh, Janko Humar, in Pavel Odar. Za nameček sta Marko Šurc in Janko Arh kot prva presmučala Slovensko smer v Triglavski steni. Avgusta istega leta so trije člani odseka sodelovali na 9. jugoslovanski odpravi v Kavkaz. 
Brata Arh sta se leta 79 udeležila odprave v Pamir in z vzponom po južnem razu Pik Revolucije (6780 m) postavila tedanji višinski rekord bohinjskih plezalcev.
V čas ustanovitve skupnega AO Bohinj spada tudi ustanovitev skupnega Mladinskega odseka za obe dolini, ki deluje še danes. Glavni namen je vzgoja mlajših generacij bohinjskih planincev
Leto 1980 je najbolj tragično v zgodovini bohinjskega alpinizma. Januarja je prišlo do smrtne nesreče v Dolgi Nemški smeri v Triglavski severni steni, ki jo je Marko Šurc želel kot prvi pozimi preplezati sam. Njegov poizkus pomeni začetek ekstremnega zimskega solo alpinizma v Sloveniji. S svojo zamislijo je za dobrih deset let prehiteval čas. Janko Arh in Janko Humar sta v začetku februarja poizvedovalno preplezala omenjeno smer, vendar o Marku ni bilo sledu. Šele poleti so ga našli v plazu pod Steno. 
V septembru istega leta se je, le teden dni po uspešnem zagovoru diplomske naloge na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani, med plezanjem Centralne smeri v Draškem vrhu ponesrečil Franci Arh. 
Izguba prijateljev - soplezalcev je zarezala boleče rane v delovanje odseka. Kljub temu je leta 1981 pri Planinski založbi izšel plezalni vodnik "Bohinjske stene". Večino gradiva sta zbrala pokojni Marko Šurc in Lojze Budkovič. Istegaleta leta so bili preplezani tudi prvi ledeni slapovi.
Leta 1982 je ponovno pričela delovati alpinistična šola, ki jo je leta 1986 obiskovalo že 14 tečajnikov. Načelnik odseka Martin Šolar se je udeležil odprave v Ande in se povzpel na Huayno Potosi in Murarato, na povratku pa je plezal še v Rocky Mountains. Istega leta je bil na Komni organiziran prvi alpinistični turnosmučarski rally. 
Med vsakoletnimi akcijami AO Bohinj je treba omeniti tradicionalni turni smuk z Rodice, ki se ga vsako leto udeležujejo številni turni smučarji iz Slovenije. 
Aktivnost odseka se je po letu 1987 vse boj usmerjala v športno plezanje. Tega leta je bila prvič premagana VII. stopnja (Andrej Pikon), pričeli pa so tudi z deli na umetni plezalni steni v Osnovni šoli dr. Janeza Mencingerja. Leta 1989 je bilo Pod Skalco prvič organizirano prvenstvo v športnem plezanju, leta 1992 pa sta Andrej Pikon in Boštjan Repinc kot prva preplezala zaledeneli slap Savico. Inovativnosti članom odseka nikoli ni manjkalo. O tem govori tudi organizacija prve tekme v lednem plezanju na umetnem slapu Pod Skalco.
Sedanji višinski rekord članov odseka sta postavila Lojze Budkovič in Robert Klančar z uspelim vzponom na 7546 m visoki Mustag Ata v pogorju Kun Lun, kjer sta bila leta 1999 kot pridružena člana Radovljiške alpinistične odprave.

Sklep
Zaradi tradicionalne, trajnostne rabe naravnih virov v preteklosti sta voda in gozd v slovenskih gorah relativno dobro ohranjena pričakala čas liberalizacije v gospodarstvu, ki se kaže v izkoriščanju s strani elektrogospodarstva, kmetijstva, gozdarstva, prometa in turizma. Izjemna narava Bohinja je njegova največja privlačnost, kulturna zgodovina z bogato tradicijo gorništva pa daje osnove za obstoj in kvaliteten razvoj turizma, katerega osnova je iz Zoisovih časov dalje planinstvo. Čeprav je planinstvo in alpinizem, z eno besedo gorništvo, produkt meščanstva, ima Bohinj pri njegovem nastajanju v Slovenskem prostoru pomembno, celo najpomembnejše mesto. To je zelo važno, kajti resnično "imeti" svoje gore pomeni obvladovati jih in to ne le v posestniškem in s tem povezanem gospodarskem smislu, temveč tudi v kulturnem in športnem pomenu te besede. Z "obvladovanjem" svojih gora v kulturnem in športnem smislu dokazuje narod predanost svoji deželi in njenim simbolom ter, ne nazadnje, svojo vitalnost.


Jože Mihelič in Lojze Budkovič